Igor
Marentič

Telefon. (smeh) Ne, resno. Ljudje. Odnosi.

Župan lahko ima dobro idejo, občina lahko pripravi odličen projekt, ampak skoraj nobene pomembne stvari ne moreš izpeljati sam. Potrebuješ sodelavce, občinski svet, krajevne skupnosti, gospodarstvo, društva, zavode, druge občine, ministrstva, državo. V teh letih sem ogromno energije vložil prav v te odnose. Da lahko nekoga pokličem. Da se usedemo za isto mizo. Da se poznamo dovolj dobro, da si lahko povemo tudi stvari, pri katerih se ne strinjamo. To se mi zdi ena največjih vrednosti, ki jih danes imam.

Ne bi šel tako daleč. (smeh) Ampak dober program brez ljudi, ki ga znajo uresničiti, ostane samo lep dokument. Pri vodenju občine se zelo hitro naučiš, da vprašanje ni samo: Kaj želimo narediti? Enako pomembno je: S kom moramo govoriti, da bomo to lahko naredili? In včasih potrebuješ deset sestankov za stvar, ki je na koncu videti popolnoma samoumevna.

Absolutno. Občan vidi problem in upravičeno pričakuje rešitev. Jaz ga pogosto vidim popolnoma enako. Potem pa ugotoviš, da zemljišče ni občinsko, cesta ni občinska, odločitev je na ministrstvu, potrebuješ soglasje ene institucije, druge institucije, tretje institucije … Takrat imaš dve možnosti. Lahko poveš: »Ni v naši pristojnosti.« Ali pa začneš klicati. Meni je bližje drugo.

Daleč od tega. Dober odnos zame ne pomeni, da se z nekom vedno strinjam. Pomeni, da se lahko danes zelo ostro pogovarjava o neki stvari, jutri pa se ponovno usedeva za mizo, ker morava rešiti naslednjo. V politiki je zelo nevarno, če osebne zamere postanejo pomembnejše od stvari, ki jih moraš narediti za občino. Postojna je premajhna za tak način razmišljanja. In hkrati dovolj pomembna, da mora znati sodelovati z vsemi.

Dober primer je odnos z državo glede Počka. To ni samo vprašanje Postojne. Skupaj smo nastopile Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica, ker imamo skupen interes in ker smo močnejši, če nastopamo skupaj. Enako velja pri številnih drugih razvojnih vprašanjih. Vodooskrba, promet, gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo. Občinske meje na zemljevidu so zelo jasne, življenje ljudi pa jih ne upošteva. Zato me zanima močna Postojna, vendar ne Postojna, ki stoji sama. Zanima me Postojna, ki zna povezovati regijo in se zna za svoje interese pogovarjati tudi z državo.

Verjetno je bilo nekaj tega vedno v meni. Sem človek, ki ima rad ljudi in neposreden pogovor.

Sem se pa moral naučiti poslušati. Ko postaneš župan, hitro ugotoviš, da ima skoraj vsaka zgodba najmanj dve plati. Nekdo pride v pisarno popolnoma prepričan, da ima prav. Potem poslušaš drugo stran in ugotoviš, da ima tudi ona precej dobre argumente. Če samo govoriš, težko vodiš.

Preveč. (smeh)

Še več. To je večji problem. (smeh) Ampak nikoli nisem želel biti župan, do katerega prideš samo po uradni poti. Ljudje me ustavljajo na ulici, v trgovini, na dogodkih. Pišejo, kličejo. Seveda včasih pomislim, da bi bilo lepo iti samo po kruh. Ampak to je del te funkcije.

Seveda. Kdor reče, da mu nikoli nič ne gre na živce, verjetno ne govori čisto po resnici. So dnevi, ko imaš vsega dovolj. Tudi sam sem že povedal, da pride trenutek, ko bi najraje vse pustil. Potem prespiš, naslednji dan nekdo pride z dobro idejo, nekaj se premakne, rešiš problem, ki je dolgo stal, in dobiš energijo nazaj. To delo ti ogromno vzame. Ampak ti tudi ogromno da.

Če bi imel občutek, da nimam več energije, bi bilo neodgovorno kandidirati. Ampak tega občutka nimam. Nasprotno. Danes poznam sistem bolje kot pred dvanajstimi leti. Poznam ljudi. Vem, koga poklicati. Vem, kje se stvari ustavijo in kako jih premakniti. In predvsem zelo jasno vidim, kaj Postojnsko potrebuje v naslednjih letih. Ne kandidiram zato, ker bi želel še en mandat zaradi mandata samega. Kandidiram, ker mislim, da lahko to znanje, izkušnje in odnose še uporabim za Postojno.

Gospodarski razvoj. Postojna ima izjemno lego, prometno dostopnost, znanje, institucije in prostor. Imamo dobre temelje, ampak naslednji korak mora biti bolj ambiciozen. Potrebujemo kakovostna delovna mesta, prostor za razvoj podjetij, stanovanja in okolje, zaradi katerega bodo mladi tukaj videli svojo prihodnost. Pri tem občina sama ne bo odprla sto novih delovnih mest. Lahko pa ustvari pogoje, poveže prave ljudi, pripravi prostor, pospeši postopke in aktivno išče investitorje. Spet smo pri odnosih.

Da razumem ta argument. Dvanajst let je dolgo obdobje in popolnoma legitimno je vprašati, ali lahko nekdo občini še kaj da. Zato tudi ne želim kandidirati z argumentom: »Poznate me, zato me ponovno izvolite.« Raje bi rekel: poglejte, kaj smo naredili. Poglejte, kaj je danes pripravljeno. Poglejte ekipo, ki jo imamo. In poglejte, kaj želimo narediti naprej. Potem se odločite. Izkušnje so prednost samo, če jih znaš uporabiti za naslednji korak.

Za konec še sedem hitrih. Brez dolgih političnih odgovorov.

Telefon. Hitreje pridemo do odgovora.

Teren. Tam najhitreje vidiš, kaj dejansko potrebuje rešitev.

»Ne da se.« Skoraj vedno se da. Vprašanje je samo, kako.

Prevečkrat, da bi še štel. In običajno ni samo minutka. (smeh)

»Končno.« Ker pomeni, da je nekaj, na kar so ljudje čakali, vendarle narejeno.

Tisti, ki pove, da se motim, in zna povedati tudi zakaj.

Ekipni šport. Z elementi maratona. In občasno tudi kakšnega šprinta. (smeh)

Da bomo lahko rekli, da smo naredili naslednji razvojni korak. Ne samo z novimi objekti in investicijami, ampak kot skupnost. Da bo Postojna občina, v kateri se dobro živi, v kateri imajo mladi razlog, da ostanejo, podjetja razlog, da vlagajo, in ljudje občutek, da se stvari premikajo. In da bomo še vedno znali stopiti skupaj, ko je pomembno. Ker na koncu noben župan, nobena občinska uprava in nobena politika mesta ne morejo graditi sami. Gradijo ga ljudje.